Civilna iniciativa "Športniki za Kamnik"
Kamnik, 20.10.2026 - Kako malo je potrebno, da se iz "majhnih stvari naredi veliko stvar"! Kako se uresničuje poslovne ideje in na čem vse se lahko gradi turizem, nam dokazuje Občina Šentrupert na Dolenjskem. Verjetno vas je večina že slišala za deželo kozolcev oziroma za Muzej kozolcev, gre za prvi in edini tovrstni muzej na prostem na svetu. 
V ta muzej na prostem so prenesli kozolce iz doline reke Mirne in jih obnovili v skladu s konservatorskimi načeli. Kozolcev po svetu, roko na srce, ni veliko, nekaj jih je v Severni Italiji, več v Avstriji in še nekaj menda tudi v Nemčiji, tako da lahko napišemo, da se 80% vseh kozolcev na svetu nahaja prav v Sloveniji. In ravno zaradi svoje "eksluzivnosti ali unikatnosti" so za turiste še toliko bolj zanimivi. Tega so se dobro zavedali v Šentrupertu, dežela kozolcev je njihov inovativni projekt, ki vsestransko vrednost dediščine kozolcev povezuje s sodobnimi oblikami turizma in gospodarstva. V projekt so vključeni občina, lokalna društva in podjetja, izobraževalne in znanstvene ustanove ter številni posamezniki. Muzej se razprostira na 2,5 ha urejenih površin in ima 1 km dolgo mrežo sprehajalnih poti. V muzeju je najstarejši »Lukatov toplar« z letnico 1795, kar ga uvršča med najstarejše ohranjene dvojne kozolce pri nas in na svetu. Spletno stran Muzeja kozolcev si lahko ogledate TUKAJ, če vam kdaj zmanjka idej, kam bi šli na izlet, je ogled kozolcev odlična izbira. Na muzej se navezuje veliko prireditev, kot je tekmovanje harmonikarjev, koncerti, predstave za otroke, stari običaji (ličkanje koruze), itd.
Zakaj pišemo vse to? V Kamniku (v Podgorju, če smo čisto natančni) se nahaja tretji najstarejši kozolec na svetu, ima letnico 1793. Po podatkih, ki jih je objavil etnolog doc. dr. Vito Hazler v svoji monografiji Kozolci na Slovenskem in v članku Kozolci - slovenska prepoznavnost, je najstarejši kozolec Rauterjev toplar v vasi Čače (Saak) v Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem iz leta 1764, iz leta 1772 pa je toplar v vasi Kaplanovo blizu Velikih Lašč. Podgorski kozolec, ki mu domačini pravijo Makovčev kozolec, žalostno propada in s tem propada naša kulturna dedšičina, prerašča ga rastje, obdan je z odsluženimi avtomobili, fotografija zgoraj pove vse. Kozolci v Podgorju doživljajo podobno usodo kot drugod po Sloveniji. Kozolci izgubljajo svoj prvotni pomen. Mrva se ne suši v tolikšni meri kot nekoč. Sušenje izpodrivata baliranje in siliranje. Žito kombajni požanjejo, omlatijo in slamo razrežejo ter povežejo v bale. Zaradi vsega navedenega so kozolci gospodarsko manj zanimivi. Za starejše lesene kozolce ni več mojstrov, ki bi obvladali izdelovanje in tudi popravilo kozolcev. Ne nepomemben dejavnik propadanja kozolcev je v nekaterih primerih opuščanje kmetovanja, ker ni naslednikov, ki bi nadaljevali kmetijsko dejavnost na domačiji. V okolici Kamnika je še veliko zelo starih in odlično ohranjenih kozolcev, tako toplarjev kot "iztegnjenih" kozolcev, Občina Kamnik bi po vzoru Šentruperčanov zlahka "vzpostavila" odličen turistični projekt in rešila propadajočo kulturno dediščino. Ampak kaj, ko niti turističnih idej, ki jih ima sama, ne zna uresničiti, dobre ideje drugih pa ignorira.
V ta muzej na prostem so prenesli kozolce iz doline reke Mirne in jih obnovili v skladu s konservatorskimi načeli. Kozolcev po svetu, roko na srce, ni veliko, nekaj jih je v Severni Italiji, več v Avstriji in še nekaj menda tudi v Nemčiji, tako da lahko napišemo, da se 80% vseh kozolcev na svetu nahaja prav v Sloveniji. In ravno zaradi svoje "eksluzivnosti ali unikatnosti" so za turiste še toliko bolj zanimivi. Tega so se dobro zavedali v Šentrupertu, dežela kozolcev je njihov inovativni projekt, ki vsestransko vrednost dediščine kozolcev povezuje s sodobnimi oblikami turizma in gospodarstva. V projekt so vključeni občina, lokalna društva in podjetja, izobraževalne in znanstvene ustanove ter številni posamezniki. Muzej se razprostira na 2,5 ha urejenih površin in ima 1 km dolgo mrežo sprehajalnih poti. V muzeju je najstarejši »Lukatov toplar« z letnico 1795, kar ga uvršča med najstarejše ohranjene dvojne kozolce pri nas in na svetu. Spletno stran Muzeja kozolcev si lahko ogledate TUKAJ, če vam kdaj zmanjka idej, kam bi šli na izlet, je ogled kozolcev odlična izbira. Na muzej se navezuje veliko prireditev, kot je tekmovanje harmonikarjev, koncerti, predstave za otroke, stari običaji (ličkanje koruze), itd.Zakaj pišemo vse to? V Kamniku (v Podgorju, če smo čisto natančni) se nahaja tretji najstarejši kozolec na svetu, ima letnico 1793. Po podatkih, ki jih je objavil etnolog doc. dr. Vito Hazler v svoji monografiji Kozolci na Slovenskem in v članku Kozolci - slovenska prepoznavnost, je najstarejši kozolec Rauterjev toplar v vasi Čače (Saak) v Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem iz leta 1764, iz leta 1772 pa je toplar v vasi Kaplanovo blizu Velikih Lašč. Podgorski kozolec, ki mu domačini pravijo Makovčev kozolec, žalostno propada in s tem propada naša kulturna dedšičina, prerašča ga rastje, obdan je z odsluženimi avtomobili, fotografija zgoraj pove vse. Kozolci v Podgorju doživljajo podobno usodo kot drugod po Sloveniji. Kozolci izgubljajo svoj prvotni pomen. Mrva se ne suši v tolikšni meri kot nekoč. Sušenje izpodrivata baliranje in siliranje. Žito kombajni požanjejo, omlatijo in slamo razrežejo ter povežejo v bale. Zaradi vsega navedenega so kozolci gospodarsko manj zanimivi. Za starejše lesene kozolce ni več mojstrov, ki bi obvladali izdelovanje in tudi popravilo kozolcev. Ne nepomemben dejavnik propadanja kozolcev je v nekaterih primerih opuščanje kmetovanja, ker ni naslednikov, ki bi nadaljevali kmetijsko dejavnost na domačiji. V okolici Kamnika je še veliko zelo starih in odlično ohranjenih kozolcev, tako toplarjev kot "iztegnjenih" kozolcev, Občina Kamnik bi po vzoru Šentruperčanov zlahka "vzpostavila" odličen turistični projekt in rešila propadajočo kulturno dediščino. Ampak kaj, ko niti turističnih idej, ki jih ima sama, ne zna uresničiti, dobre ideje drugih pa ignorira.